Mami v srednji šoli

ŠOOOKK! JOOOOK! Ja OK sama sva kriva (nekriva) in ne rabim obsojanja. Nisem ravno spremljala v kolikšni meri kontracepcijske tabletke zatajijo, ampak v mojem primeru so. In sva bila v situaciji, da morava sprejeti odločitev, ki bo primerna za vse. Kako čudno se sliši odločitev o življenju. Nekateri se več let trudijo postati starši, jaz pa sem se morala odločiti ali otroka obdržim, ali ne. Priznam, moje razmišljanje ni bilo tako : JA MAMICA BOM. Nasprotno.. Jokala sem, nisem vedela kaj naj storim, bala sem se povedati staršema, edina opora, ki sem jo imela je bil partner. NJEMU ni bilo potrebno razmišljati. Zaradi življenjske situacije, je bil prepričan, OTROKA BOVA IMELA, ATI BOM. Njegovi razlogi so me prepričali in kasneje sem imela slabo vest, da sem sploh razmišljala o tem, da je ne bi obdržala, da je ne bi bilo. Pa vendar sem, misel ni bila intenzivna, bila pa je. ON pa je bil od vsega začetka prepričan, medtem, ko sem sama od šoka jokala pri pogledu na test nosečnosti je bil ON vesel. Razumela sem ga. Ni imel biološke mamice, saj ga je zapustila v porodnišnici, oče pa mu je umrl še preden je postal najstnik. To so bili razlogi, da se veseli naraščaja. Noče biti podoben svoji mami in ji ni! Kajti ON je bil tisti, ki se je prvi veselil najine sreče, ON je bil tisti, ki je je kupil prvi roza pajac, ki jo je prvi videl in jo poljubil, ON ji izbral ime. Če obstajajo mamice z velikim M, je ON vsekakor ATI z velikim A. V meni je spodbujal misel, da delava prav, da bova uspela, da bova dobra starša. In mu je uspelo, sedaj si ne predstavljam življenja brez nje, brez najine " temne lepotice ". Ni pa bilo lahko, pri 18 postati mamica, tako rekoč čez noč odrasti. Pustila sem šolanje, delala preko študentskega servisa, da sem lahko prispevala k nakupu potrebščin za najino hčerkico. V tistih dneh nisem razmišljala kot danes, hotela sem ji zagotoviti najboljše, da ne bi občutila, da je njena mamica razvajena dijakinja, ki ne zna poskrbeti niti zase, kaj šele za njo. Verjamem, da me ona ne bi videla tako, vendar takšno je bilo moje mnenje. Ona je drugačna, je čutna, nežna, prijazna in predvsem je edinstvena in ne zato, ker je moja, takšna je. Vedno me preseneča v novih situacijah in nisem samo jaz tista, ki uči, ki je zgled, vse večkrat je moja hči zgled meni, moj ponos. Seveda pa so nas do danes spremljale tako solze žalosti, kot solze sreče, kar je najbrž povsem normalno tudi v najbolj popolnih družinah. Tako sva sama skrbela za vse za najemnino, stroške, gospodinjstvo, jaz sem nekaj časa še izkoriščala vpis v šolo in delo preko študentskega servisa, se vmes zaposlila, maturirala, dobila sva še drugega sončka ( kateri je bil načrtovan). Sedaj pa sva oba zaposlena, sama pa tudi študiram na daljavo. Sicer mi svojih sanj o študiju notranje opreme ni uspelo uresničiti, vendar zame sedaj obstajajo nove sanje.  

                                                                                                             K <3